|
Spoštovani uporabniki,
Danes, 4. 6. 2020 natančno ob 12.00 smo po dolgih 83 dneh karantene in zaprtja končno odprli tudi vrata čitalnic. In ne boste verjeli, čez deset minut smo sprejeli tudi prve študente, ki se pripravljajo na zaključek študijskega leta.
Epidemija s koronavirusom je za nas pomenila veliko preizkušnjo. Ko sem 13. marca. ob 14.00 s tresočimi rokami zaklepal vrata knjižnice (prvič v njeni zgodovini za tako dolgo obdobje) pravzaprav nismo vedeli, v kaj se podajamo. Iskreno povem, da sem prvi vikend v karanteni preživljal v paniki in obupu. Ne le, kaj bo z družino, kako bo s sodelavci, kaj se bo zgodilo s knjižnico, kako bo potekalo delo od doma? To so bila vprašanja, ki so se mi porajala in me spravljala v slabo voljo. Vendarle so me že v ponedeljek 16. marca na telefonski konferenci in kasneje na videokonferenci pričakali vedri obrazi najboljših sodelavcev, kar si jih lahko človek sploh zaželi.
Knjižnica je praktično v dveh dneh začela delovati v digitalnem okolju. DiKUL, Dirros, bibliografije, informacijska dejavnost... vse je potekalo tekoče, z veliko vnemo sodelavcev in velikim zanimanjem uporabnikov. Kupili smo licenco za Zoom, začeli s srečanji z uporabniki.Zagnali smo prvi večji projekt skupnostne znanosti, ki odmeva v mednarodnem okolju (http://koronavirus.ctk.uni-lj.si/skupnostna-znanost/), bolnicam zagotovili brezplačen dostop do orodja Clinical Key, DOKONČALI NOVO SPLETNO STRAN! In še bi se našlo. In tako sva nekega dne v prvem tednu samoizolacije s kolegico skovala peklenski načrt izposoje po pošti.
Takoj nama je na pomoč priskočila še ena kolegica, ki je prišla na delo v knjižnico. In za njo še štiri druge. Uporabili smo že izdelani načrt samozaščite. Počakali smo, da so čistilni servisi naredili generalko, globinsko počistili tla, zamenjali filtre v klimatskih napravah ter očistili šipe. Dekleta so poleg priprave gradiva ter odpreme po pošti vzele v roke majhne sesalce, presesale vse knjige, pomile vse police in knjige vrnile na svoje mesto. Pošto smo odpremili do 14.00. Dvakrat sem se ob poštnih zapletih usedel v avto in knjige uporabnikom odpeljal na dom. V Črnuče in v Medvode - s potrdilom, ki sem si ga kot odgovorna oseba napisal kar sam.
Pa me spet pokliče Darja in začneva snovati načrt odprtja knjižnice. Protokoli, ideje, scenariji... Vse to smo po ctkajevsko (starejši knjižničarji, vedo, kaj to pomeni) premlevali ure in ure. Izpod tuša, čez vikend in v spanju. In 28. 4. je bila knjižnica odprta. Ko smo dan prej ob 20.00 izvedeli za odlok, smo pritisnili na gumb in sprožili enega izmed scenarijev. Vse je bilo pripravljeno. In natančno ob 9.00, ko sem (enkrat več) s tresočimi rokami odprl vrata knjižnice, sta pred vrati stala dva obiskovalca, fant in punca. In se je začel (dokaj) normalen dan v CTK.
Danes smo torej knjižnico odprli na stežaj. Vrat, okna in vse ostalo. Naj se ve, da učna skupnost CTK spet premleva enačbe in izreke, zakone in modele ter vse ostalo, kar gre zraven. In, da bo tudi ta generacija bodočih inženirjev, pravnikov, zdravnikov in filozofov s ponosom poudarjala, da je znanje pridobila v CTK.
Vida, Jože, Gašper, Dai, Janja, Marjeta, Mitja S., Darja, Erika, Mare, Mojca K., Maja, Maks, Iztok, Mitja V.I., Tjaša, Tatjana, Milena, Boža, Mojca G., Branko, Vasja, Zdenka, Alenka, Breda, Ada, Doris, Petra, Matjaž, Leon, Uroš, Dunja, Irena, Damjana, Tilen, Vesna, Darko, Snežana, Miha in Tomaž so obrazi CTK. Z mano vred. In skupaj z našimi zvestimi uporabniki. Na teh ljudeh sloni uspešno delovanje naše knjižnice, ki smo jo danes uspešno odprli po mukotrpnem čakanju.
Demokracija temelji na znanju in kulturni omiki. ODPRIMO KNJIŽNICE!
|
