FEDERACIJA DAMANHUR

Skupnost se nahaja približno 700 km iz Ljubljane v smeri Torina in Aoste proti Franciji, pod Alpami v dolini Valchiusela.

Ime DAMANHUR izvira iz Egipta, natančneje mesta, ki še danes obstaja ob reki Nil. Tisočletja nazaj, je bil to kraj, kjer so se dogajali čudeži tudi potovanja v času in prostoru. Danes je Damanhur center modernega ezoteričnega znanja po vzoru takratnega mesta, za katerega je dobil vizijo ustanovitelj te federacije Falco Tarassaco.

Federacija je začela nastajati v poznih 70 letih po navdihu Falca in peščice prebivalcev. Damanhur je v bistvu živi model delovanja drugačnega življenja naše bodočnosti. V resnici so del države Italije, plačujejo davke, so redno zaposleni, a imajo svoj model vrtca in šole, ki ne spodbuja tekmovalnosti, ampak kreativnost posameznika. Imajo svoj denar, dnevni časopis, svoje zdravstvo in vse uradne ustanove, svojo ustavo in svoje voditelje. Energijo pridobivajo preko sončnih celic, vozijo se z avtomobili na plin in bio diesel, pridelujejo svojo hrano in kar je najbolj pomembno, so samo oskrbni v skoraj 90 %.

Federacija Damanhur se nahaja tudi v Guinessovi knjigi.

IDEJA, KI JE DANES GRADBENI PRESEŽEK

Obisk Templja človeštva je res posebno doživetje. Vsakič doživiš nov, drugačen stik s temi dvoranami, slikami, freskami, podobami, ki krasijo hodnike. Gre resnično za gigantski presežek gradnje, ki je nastajala samo ob skicah Falca in peščice ljudi, zanesenjakov, ki so verjeli v drugačno zgodbo, dandanes pa je resnična, živa.

Vizija templja se je porodila Falcu že pri 10 letih, kako bo 33 ljudi sposobno opraviti takšno mojstrovino. Čakal je le na pravi trenutek, daljnega leta 1978, ko so z golimi rokami, vedri in krampi lotili kopanja v skalo v tajnosti, samo ponoči.

Ustvarili so Tempelj o katerem danes govorimo v vseh presežkih. Tempelj je zgrajen v enem kosu brez podpornih zidov v globino 50m pod Zemljo. Precizen, natančen načrt do milimetra, idejno vizualiziran v glavi do samega konca. Falcov navdih pa tako močan, da je 16 let držal ljudi tajnosti, v duhu in veri delati prostovoljno, v dobrobit razvoja civilizacije. Po škandaloznem odkritju pa še nadaljnjih toliko let, ki so vodila v razvoj nastanka skupnosti.

Zelo zanimivo je dejstvo, da tempelj ni viden nikjer od zunaj. Narejen je v skalo, ki ima posebne geomantske lastnosti (zaradi vsebnosti posameznih mineralov še povečuje količino energije), zato mu pravijo tudi agregat energije.

nekaj ZANIMIVOSTI:

Tempelj oz. generator kozmične energije, je sestavljen iz 300 različnih bakrenih spiral - selfic.
Znotraj se nahaja časovna kapsula za komunikacijo s paralelnimi svetovi (dostopna izključno peščici ljudi).
Samo na dveh lokacijah na svetu (Damanhur in Tibet) je možno dostopati v druge dimenzije, potovati v času in prostoru naprej in nazaj, celo predvideti dogodke.
Izkopali so 2400 m3 materiala, prenesli 2 milijona vedrov skal, narejenih je bilo 4000 m2 sten v enem samem kosu z okroglimi dvoranami in stropovi, številnimi skritimi prehodi, ki vodijo v alkemične laboratorije.
Znotraj ni vlage, vode, temperatura je konstantna, zračenje odlično.
Tempelj se je najprej imenoval po Horusu, Bogu neba,.
Notranjost predstavlja kompletno 3D zgodbo o nastanku človeštva in vseh civilizacijah zapisano v svetem jeziku Sacra Linqua, ki vsebuje 1500 črk. Sam jezik je čista skrivnost.
Še ena posebnost Templja je dvorana ogledal, ki se ponaša z največjo narejeno stekleno kupolo v Tiffany tehniki, ki meri 115 m2 in se reflektira skozi posebno svetlobo.

Zanimivosti kraja in tamkajšnjih čudes vas resnično prevzamejo. Zato obisk vsekakor dodajte na vaš Bucket list!

Opis zgodovine nastanka Templjev spodaj je povzet po originalnih zapisih Damanhurja. Dostop lahko najdete na tejle povezavi TUKAJ.

ROJSTVO TEMPLJEV

Bil je sobotni večer v avgustu leta 1978. Oberto Airaudi (Falco) in deset drugih Damanhurcev je sedelo ob ognju na jasi za hišo v zavetju hriba Vidracco.
Velika zvezda je padla z neba, pogled, ki je bil le redko viden, svetel in počasen. Za seboj je pustila sled vidnega pozlačenega zvezdnega prahu, ki je padel na Zemljo.

To je bil pozitiven znak; dober trenutek za začetek kopanja predora v goro, proti srcu Zemlje, vizija gradnje templja iz Falcotovih sanj stara tisočletja. Vse bi moralo biti ustvarjeno ročno z močjo volje.
Besede Falca so bile tako čudežne in polne pričakovanj, da so kmalu po sestanku začeli kopati na določeni točki. Imeli so samo kladivo in kramp, vendar so vse do jutra kopali s tolikšno vnemo, da so ob prihodu drugih že imeli pot več kot meter v goro.
Skupine so se menjavale, delali so štiri ure naenkrat, petnajst dni, nato se je tempo nekoliko sprostil, vendar nikoli ustavil. Kopanje templja je bilo opravljeno le s kladivom in dletom, lopato in krampom. Predor se je še naprej kopal v hrib.

Damanhurci so intenzivno delali, se vztrajno spodbujali, vse pa je združevalo delo v tajnosti, saj niso imeli dovoljenja za izkop. Dovoljenje nikoli niti ne bi bilo odobreno za takšen projekt, ki se je zdel nemogoč celo v regiji, ki nima zakonov za nadzor takšne gradnje. Kadarkoli je bila polna luna, so legli na tla in gledali v zvezde, v nebo, ki se je zdelo popolnoma neresnično.

V nekaj mesecih obrednega kopanja z najbolj osnovnim orodjem in človeško roko, je bila zgrajena niša za vzpostavitev stika z Zemljo v meditaciji. V nadaljevanju so pridobili dva stroja (električni kladivi), s katerima so izkopali prvo dvorano. Slavje ob končanem izkopu je bilo nepopisno.

Dvorana je nudila precej velik krožni prostor, kjer je bilo možno delati hkrati z več ljudmi. Stene so bile ometane neposredno na mokro zemljo.

Malto so ročno mešali zunaj, nihče ni imel izkušenj z gradbenimi deli, vsi pa so verjeli, da bodo zgradili stene in polkrožni strop. Nekateri deli nestabilnega hodnika so bili ojačani z zidanimi zidaki. Na koncu pa so mozaična tla še položili z posebnimi kamni.
Ko je bilo delo dokončano, so se nagradili s sadjem z vrta in domačim kruhom iz krušne peči. V ogenj na sredini prostora pa so obredno darovali zelišča.
To je bil prostor, ki je kasneje postal Modra dvorana.

Video posnetek - MODRA DVORANA

BITKA ZA TEMPELJ

Kopanje templja v Damanhurju je bilo od poletja leta 1978 skrivnost, ki so si jo delili le umetniki, obrtniki in graditelji. Celo mnogi člani skupnosti pod vodstvom Falca, niso vedeli ničesar. Bilo je jasno, da je gradnja ogromnih podzemnih prostorov, opremljenih s freskami, kipi, mozaiki in vitraži, revolucionarno delo za katerega ni bilo zakonov ali organov, ki bi urejali podzemno gradnjo v regiji Piemont / Damanhur.

Skupnost ni hotela opustiti svojega vizionarskega projekta zaradi birokratskih ovir, zato se je delo nadaljevalo in tiho izkopavalo dan in noč še naslednjih 16 let.

Nekega jutra v oktobru 1991 so Damanhurskega odvetnika (Cormorana Sicomora) iz postelje pregnali uniformirani možje, oboroženi s pištolami in strojnicami. Skupina vojaških in policijskih specialcev ga je skupaj njegovo družino odpeljala na trg pred zmedene in prestrašene obraze Damanhurcev.
Povsod, kamor si pogledal, so specialci opravljali preiskave. Imeli so pse natrenirane za iskanje drog, medtem ko so helikopterji preletavali pokrajino, misleč da je Damanhurska skupnost teroristična organizacija. Damanhurci so se spraševali, kako je lahko njihova miroljubna skupnost postala tarča takšnega brutalnega napada. Cormorano se je bal, da je policija morda odkrila tempelj.

Cormoranu so predali sodni nalog, pri čemer so navedli domnevno davčno utajo 50.000.000 lir (približno 30.000 dolarjev) dveh zadrug v skupnosti, vendar je vedel, da standardne preiskave davčnih utaj ne zahtevajo sile.

Proti Damanhurju niso bile nikoli vložene nobene obtožbe, razlog za napad pa je ostal skrivnost.

Ponovni vdor v Damanhur se je zgodil leta 1992 s poslanim anonimnim pismom na policijo, v katerem je bilo navedeno, da je v Damanhurju skrit tempelj. Policija je večkrat preiskovala te trditve in nikoli ni mogla najti dostopa do templja, zato je policija dvomila v verodostojnost govoric. V juliju pa je nezadovoljni posameznik, ki se je odločil razkriti tempelj, končno prepričal policijo, da organizira še en vdor. Oboroženi specialci so ob 7.00 zjutraj v spremstvu državnega tožilca Bruna Tintija, vkorakali v Damanhur.. Grozili so, da bodo planino porušili, če Damanhurci ne bodo razkrili svojega »skrivnostnega Templja«. Ob tej grožnji je bila seveda enoglasna odločitev, da svetišče pokažejo Tintiju in policiji.

Uro pozneje, je tožilec v solzah, navdušen nad globoko lepoto Templja, položil roko na ramo ustanovitelja Damanhurja Falca in rekel: "Nekaj moramo narediti, da bi rešili Tempelj." V Italiji ni bilo zakonov, ki bi urejali ali varovali takšno podzemno zgradbo, postavljeno brez načrtov ali dovoljenja.

9. oktobra 1992 je v Damanhurju potekala prva tiskovna konferenca, na kateri so razglasili obstoj Templjev človeštva, vendar je katoliška cerkev takoj pozvala lokalne oblasti, da Tempelj uničijo. Sledila je dolga ostra sodna bitka. Damanhurci so sprožili mednarodno bitko, da bi rešili svojo sveto stavbo, pri čemer so zbirali podpise vse večjega števila mednarodnih podpornikov. Da bi povečali ozaveščenost in pomoč pri svoji kampanji, so bili novinarji in televizijske ekipe povabljeni v podzemne dvorne, da bi doživeli in objavili ustvarjeno duhovno in umetniško čudo.

Ob vsem tem se mi poraja zanimivo razmišljanje, da se Vatikan nahaja v Italiji in ravno tako skupnost Damanhur, ki pozna globoke verske resnice, ki jih cerkev kot ustanova prikriva. Na tako ozkem prostoru dve takšni instituciji. Res zanimivo...

Nazadnje, junija 1996 je italijanska vlada s podporo ustanove za umetnost Beaux odobrila spremembo zakona o legalizaciji podzemnih dvoran. Po štirih letih negotovosti in nenehnega napora je bil Tempelj končno rešen.